Kaj zahtevajo ali dovoljujejo pravne dolžnosti vodstvenih in nadzornih organov (1. del)

V času vse večjih političnih napetosti in razprav o vlogi ESG dejavnikov se za člane vodstvenih in nadzornih organov pojavlja pomembno vprašanje: Kaj jim regulativna dejansko nalaga glede upravljanja podnebnih in naravnih tveganj?

Ta prispevek je prvi v seriji treh delov, ki povzemajo ključne uvide z delavnice, ki jo je izvedla CGI finančna ekipa v okviru izobraževalnega programa Chapter Zero France v času konference ChangeNOW v Parizu. Prva delavnica se je osredotočila na pretrese v političnem okolju ter vse bolj polariziran javni diskurz o ESG, podnebju in trajnosti. V tem delu izpostavljamo pravne dolžnosti – jedrnat, a izjemno relevanten vpogled v to, kako se upravljanje podnebnih in naravnih tveganj prepleta z zakonskimi obveznostmi vodstvenih in nadzornih organov, kot jih je predstavila Sarah Hill-Smith, pravnica za podnebna vprašanja pri Commonwealth Climate and Law Initiative (CCLI).

Pravno mnenje je jasno

Člani vodstvenih in nadzornih organov morajo aktivno upravljati pomembna tveganja, povezana s podnebjem in naravo. Ta obveznost obstaja neodvisno od skladnosti s predpisi ali »anti-ESG« politikami.

Pravniki po vsem svetu potrjujejo preprosto resnico: tveganja, povezana s podnebjem in naravo, so pomembna finančna tveganja za podjetja, ki jih morajo člani vodstvenih in nadzornih organov aktivno upravljati, če želijo izpolnjevati svoje zakonske obveznosti. Neupoštevanje teh tveganj lahko pomeni kršitev dolžnosti, zaradi katere so člani vodstvenih in nadzornih organov izpostavljeni pravni odgovornosti, pa tudi finančni, poslovni in ugledni škodi, ki lahko izhaja iz napačnega upravljanja pomembnih tveganj.

Obenem številne zakonodaje po svetu od vodstvenih in nadzornih organov zahtevajo, da upoštevajo tveganja, povezana s podnebjem in naravo – denimo prek zakonodaje o razkritju trajnostnosti podjetij (npr. CSRD) ali prek zakonodaje o skrbnem pregledu človekovih pravic in okoljskih vplivov (npr. CSDDD). Neupoštevanje teh zahtev lahko pomeni regulatorne ukrepe, globe, škodo ugledu in druge posledice. Vendar kljub pomembnemu prekrivanju skladnost s predpisi in upravljanje korporativnih tveganj nista eno in isto. To pomeni, da:

Upravljanje tveganj, povezanih s podnebjem in naravo, torej ni – in ne bi smelo biti – zgolj vaja v skladnosti ali omejevanju odgovornosti. Gre za ključen pogoj dolgoročne odpornosti in uspeha podjetja. S tem je tesno povezano jedro zakonskih obveznosti članov vodstvenih in nadzornih organov ter njihova strateška, operativna, nadzorna in upravljavska vloga.

Poleg upravljanja tveganj bi morali člani vodstvenih in nadzornih organov aktivno iskati poslovne priložnosti, povezane s podnebjem in naravo.

Glavno sporočilo delavnice je bilo torej: regulativne obveznosti članom vodstvenih in nadzornih organov ne le nalagajo aktivno upravljanje tveganj, povezanih s podnebjem in naravo, ampak jim tudi omogočajo, da gredo še dlje – z vključitvijo teh tem v samo jedro poslovne strategije, delovanja in iskanja priložnosti, pri tem pa zmanjšajo regulatorno tveganje.

Razumevanje temeljnih dolžnosti: Zvestoba in skrbnost

Dve ključni dolžnosti – dolžnost zvestobe in dolžnost skrbnosti – zahtevata od vodstvenih in nadzornih organov, da delujejo v dobri veri, premišljeno, na podlagi relevantnih informacij in v interesu dolgoročne uspešnosti podjetja.

Dolžnost zvestobe pomeni, da morajo člani vodstvenih in nadzornih organov ravnati v dobri veri za uspeh podjetja. Čeprav »uspeh« pogosto razumemo finančno, regulativa določa, da morajo upoštevati tudi dolgoročne posledice odločitev, vpliv podjetja na okolje in skupnost ter ugled podjetja. To spodbuja uravnoteženo odločanje med kratkoročnimi dobički in dolgoročnimi tveganji ter interesi vseh deležnikov. Če član spregleda pomembno tveganje, ga lahko sodišče obravnava po objektivnem merilu.

Dolžnost skrbnosti od njih zahteva, da delujejo s potrebno skrbnostjo, znanjem in nadzorom, ustrezno delegirajo naloge in ostanejo obveščeni o tveganjih. Gre za kakovosten proces odločanja, tudi če se kasneje izkaže, da imajo njihove odločitve nezaželene poslovne, finančne ali ugledne posledice. To pomeni, da je malo verjetno, da bi bili odgovorni zgolj zaradi slabih odločitev, razen če obstajajo jasni dokazi o slabi veri, napačnem ravnanju ali kršitvi dolžnosti. To zaščito lahko na primer prekine popolno ignoriranje pomembnih podnebnih ali naravnih tveganj.

Torej, kaj te dolžnosti pomenijo v kontekstu podnebnih sprememb in izgube narave? Pravno mnenje v Združenem kraljestvu, na Japonskem, v Avstraliji in drugod potrjuje naslednje trende:

Prvič, podnebne spremembe in izguba narave predstavljajo predvidljiva in pomembna finančna tveganja za podjetja in gospodarstvo.

Drugič, tveganja, povezana s podnebjem in naravo, niso nova kategorija tveganja. Upravljati jih je treba enako kot vsa druga poslovna tveganja. (To nasprotuje prevladujoči »ESG« naraciji, ki trajnost obravnava kot ločeno, osamljeno kategorijo tveganja.)

Tretjič, posledično so člani vodstvenih in nadzornih organov zakonsko zavezani, da s podnebnimi in naravnimi tveganji upravljajo enako kot z drugimi poslovnimi tveganji.

Četrtič, če tega ne storijo, se izpostavijo pomembnemu tveganju pravne odgovornosti – vključno z osebno odgovornostjo zaradi kršitve dolžnosti (čeprav je dokazni prag visok), regulativnimi ukrepi (kot so globe, sankcije, razrešitev s funkcije) in drugimi oblikami civilne ali kazenske odgovornosti, odvisno od okoliščin. Poleg tega obstajajo še bolj oprijemljiva tveganja, kot so škoda ugledu, nezmožnost ponovne izvolitve s strani delničarjev, sprožitev določb o neprimernem odhodu ter seveda finančne in poslovne posledice napačnega upravljanja s pomembnimi tveganji.

Praktični koraki za vodstvene in nadzorne organe:

Člani vodstvenih in nadzornih organov lahko s podnebnimi in naravnimi tveganji aktivno upravljajo tako, da:

• Prepoznajo tveganja in priložnosti, povezane s podnebjem in naravo, ki izhajajo iz vplivov in odvisnosti podjetja od narave – po potrebi tudi s pomočjo strokovnjakov.
• Ocenijo pomembnost teh tveganj, idealno z uporabo okvirov dvojne pomembnosti (double materiality).
• Upravljajo in blažijo ta tveganja na strukturiran način, npr. z določitvijo ciljev, usklajenih z znanostjo, s posvetovanjem s poslovnimi partnerji in deležniki ali z vlaganjem v naravi prijazne rešitve. Način upravljanja tveganj sodi v okvir poslovne presoje in je odvisen od okoliščin.
• Transparentno razkrivajo tveganja in ukrepe, bodisi v skladu s predpisi (če so jim zavezani) bodisi v okviru prostovoljnih okvirov. S tem imajo člani vodstvenih in nadzornih organov priložnost, da delničarjem in deležnikom predstavijo, kako se s tveganji upravlja znotraj podjetja, in hkrati zmanjšajo tveganje očitkov o slabem upravljanju.
• Dokumentirajo vse procese odločanja, da se zaščitijo pred pravno odgovornostjo. Zapisniki sej in razprav o ključnih odločitvah, zlasti o razlogih, zakaj je bila določena odločitev sprejeta, lahko predstavljajo pomembno zaščito pred očitki o neustreznem upravljanju ali kršitvi dolžnosti v povezavi s podnebnimi in naravnimi tveganji.

Ustvarjanje naracije vrednosti

Zgoraj omenjenih pet korakov predstavlja minimalni standard in določa, kaj morajo člani vodstvenih in nadzornih organov storiti v skladu s svojimi dolžnostmi. Ključno je, da te dolžnosti niso vezane na zakonodajo – dolgujejo jih podjetju. Torej tudi v primeru, da se predpisi s področja trajnosti umaknejo, morajo člani vodstvenih in nadzornih organov izvesti teh pet korakov, da ublažijo finančna tveganja, povezana s podnebjem in naravo, ki so pomembna za poslovanje.

Če pa želijo podjetja dolgoročno obstati in uspevati, morajo vodstveni in nadzorni organi narediti še več: vlagati v odpornost in inovacije. Narave in podnebja ne smemo več obravnavati kot zunanji dejavnik ali kot golo vprašanje skladnosti, temveč ju je treba vključiti v osrčje poslovne strategije in načrtovanja.

Člani vodstvenih in nadzornih organov morajo razumeti podnebje in naravo kot strateški prednostni nalogi, neposredno povezani z:

• Pridobivanjem novih vlagateljev, ki vse pogosteje iščejo odporna, na prihodnost pripravljena podjetja
• Odpornostjo dobavnih verig pred fizičnimi šoki (npr. suša, poplave, gozdni požari)
• Dostopom do novih trgov prek zelenih inovacij in prednosti prvega na trgu
• Ugledom podjetja, ki privablja kupce, partnerje in talente
• Operativno učinkovitostjo prek boljše rabe virov (npr. energije, vode, zemljišč)
• Inovacijami – soočanje z izgubo narave in podnebnimi tveganji lahko vodi v povsem nove poslovne modele in prihodkovne tokove

Ekonomski argument za vlaganje v naravo in podnebje je jasen. Svetovni gospodarski forum (WEF) ocenjuje, da bi lahko obnova ekosistemov ustvarila od 7 do 30 USD gospodarskih koristi za vsak vložen dolar. Sistematski prehod v gospodarstvo, ki podpira naravo, pa bi lahko do leta 2030 ustvaril 10,1 trilijona USD letne nove poslovne vrednosti in 395 milijonov novih delovnih mest (WEF, The Future of Nature and Business).

Ključni poudarki

Če si morajo člani vodstvenih in nadzornih organov zapomniti le dve stvari:

1. Postavite dolžnost na prvo mesto: Če so podnebna, naravna in širša trajnostna tveganja predvidljiva in finančno pomembna za podjetje (kar v večini primerov so), imajo člani vodstvenih in nadzornih organov pravno dolžnost, da z njimi aktivno upravljajo – ne glede na to, kako politično občutljiva postane tema ali zakasnela je zakonodaja.
2. Ustvarite naracijo vrednosti: Člani vodstvenih in nadzornih organov imajo široko diskrecijsko pravico glede tega, kako se odzovejo na tveganja in priložnosti, povezane s podnebjem in naravo. Trajnost lahko preoblikujejo iz obrambne teme »stroškov in skladnosti« v vir poslovne vrednosti, odpornosti in konkurenčne prednosti.

V prihodnje se bo izraz »ESG« morda umaknil, a finančni, operativni in upravljavski razlogi za vlaganje v podnebne in naravne priložnosti bodo le še naraščali.

Vir: Climate Governance Initiative. Part I: Navigating Legal Duties & Sustainability in an Era of Divergence and Disruption.