Kako naj organi vodenja in nadzora učinkovito upravljajo s podnebnimi spremembami

Podnebna politika, znanost in ekonomija

Voditelji 184 držav so ratificirali Pariški sporazum in se zavezali k ukrepanju za omejitev globalnega segrevanja na »dobro pod« 2 °C nad predindustrijsko ravnjo ter k prizadevanjem za omejitev segrevanja na 1,5 °C. Ta sporazum je rezultat več kot dveh desetletij diplomacije in pomeni prelomnico, ki nakazuje svetovni prehod v nizkoogljično gospodarstvo.

Sporazum je začel veljati 4. novembra 2016. Do danes ga je ratificiralo 184 pogodbenic. Te države so zdaj v procesu izvajanja svojih nacionalnih podnebnih načrtov (znanih kot nacionalno določeni prispevki ali »NDC-ji«), ki so jih prostovoljno predložile v okviru Pariškega sporazuma. Za izvajanje teh NDC-jev morajo države sprejeti politike in zakonodajo za zmanjšanje emisij. V skladu s Pariškim sporazumom se od držav pričakuje tudi, da bodo sčasoma povečevale ambicioznost svojih NDC-jev, da bi ostale »dobro pod« mejo segrevanja 2 °C (trenutni NDC-ji omejujejo segrevanje zgolj na 2,6 °C do 3,2 °C).

Kljub pariškim ambicijam in najnovejšim opozorilom o katastrofah, povezanih z segrevanjem za 1,5 °C, se globalne temperature še naprej dvigajo. Brez hitre gospodarske preobrazbe se možnosti za ohranitev segrevanja pod 2 °C zmanjšujejo, tveganja za fizične posledice podnebnih sprememb pa naraščajo.

Številni vplivi so že vidni, med drugim se pojavljajo pogostejši vročinski valovi, požari, nevihte in poplave. Finančne izgube zaradi ekstremnih vremenskih pojavov so leta 2017 dosegle rekordnih 320 milijard ameriških dolarjev.

Glede na ta znanstvena in gospodarska dejstva vedno več strokovnjakov za tveganja in poslovnih voditeljev razume raznolikost in resnost tveganj, ki jih bo prinesla podnebna kriza. V zadnjih petih letih so vodilni v gospodarskih družbah dosledno ocenjevali podnebne spremembe in ekstremne vremenske pojave kot največja makroekonomska tveganja v naslednjem desetletju (tako po vplivu kot po verjetnosti) v letnem poročilu Svetovnega gospodarskega foruma o globalnih tveganjih.

Ocenjuje se, da bi lahko med zdaj in letom 2100 morebitne finančne izgube zaradi podnebnih sprememb znašale od 4,2 bilijona do kar 43 bilijonov ameriških dolarjev, v primerjavi s skupno vrednostjo globalnega upravljivega premoženja, ocenjenega na 143 bilijonov dolarjev.

Hkrati naj bi ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe in njihovo blaženje prinesli naložbene priložnosti v višini do 26 bilijonov dolarjev do leta 2030.

Vodilna načela in vprašanja

V ta namen je Svetovni gospodarski forum v sodelovanju z družbo PwC razvil sklop načel, ki usmerjajo razvoj odgovornega podnebnega upravljanja. Da bi bila ta načela praktična in operativna, je vsakemu od njih priložen sklop vprašanj, ki gospodarskim družbam pomagajo ugotoviti in odpraviti morebitne vrzeli v njihovem trenutnem pristopu k podnebnemu upravljanju.

Predstavljamo vam osem načel podnebnega upravljanja, ki lahko podjetjem pomagajo izboljšati njihovo strateško in celostno razpravo ter ukrepe na področju podnebnih sprememb:

1. Odgovornost organov vodenja in nadzora pri naslavljanju podnebnih sprememb

Kot nosilci odgovornosti za dolgoročno upravljanje in odpornosti družbe, bi morali zagotavljati učinkovito upravljanje s tveganji in upoštevati morebitne spremembe poslovnega okolja, ki lahko nastanejo zaradi podnebnih sprememb.

2. Obvladovanje področja

Zagotoviti je potrebno, da je sestava organov vodenja in nadzora dovolj raznolika glede na znanje, veščine in izkušnje, da lahko člani učinkovito razpravljajo in sprejemajo odločitve, ki temeljijo na zavedanju ter razumevanju tveganj in priložnosti povezanih s podnebnim upravljanjem.

3. Struktura in organizacija

Za dolgoročno učinkovitost in uspešnost delovanja družbe bi morali organi vodenja in nadzora določiti najučinkovitejši način vključevanja podnebnih vidikov v svojo sestavo in organizacijo delovanja.

4. Ocena tveganj in priložnosti

Organi vodenja in nadzora bi morali neprestano ocenjevati kratkoročna, srednjeročna in dolgoročna podnebna tveganja in priložnosti ter ustrezno ukrepati glede na njihovo pomembnost za družbo.

5. Vključevanje v strateške odločitve družbe

Organi vodenja in nadzora bi morali zagotoviti, da so vidiki podnebnih sprememb in upravljanje z njimi povezanih tveganj in priložnosti, integrirani v procese strateškega načrtovanja in odločanja v družbi.

6. Spodbude

Finančne spodbude vodstvu bi morale vključevati merljive cilje in kazalnike uspešnosti, ki so prilagojeni posamezni družbi in hkrati zagotavljajo njeno dolgoročno uspešnost.

7. Trajnostno poročanje in razkritja

Vsa pomembna tveganja, priložnosti in strateške odločitve povezane s podnebjem, je potrebno dosledno in pregledno razkriti v letnem poročilu družbe (v okviru trajnostnega ali nefinančnega poročanja), s ciljem povečanja kakovosti in ne obsega poročanja.

8. Izmenjava informacij

Pomembno je, da se člani organov vodenja in nadzora redno srečujejo, sodelujejo in izmenjujejo znanje ter izkušnje z vsemi deležniki. Tako družba ostaja nenehno obveščena v dialogu z investitorji, pripravljavci politik, odločevalci in drugimi deležniki.